TRIJE DOGODKI V KNJIŽNICI BEŽIGRAD


V juniju 2015 so se v Knjižnici Bežigrad odvili trije javni dogodki na temo slišanja glasov. Lahko jih razumemo kot prve javne dogodke, ki so se v javnem prostoru v Sloveniji posvečali fenomenu slišanja glasov iz nepsihiatrične perspektive. Na prvem srečanju smo si pogledali danski film Mettejini glasovi, ki govori o Mette, slišalki glasov s 15-letno izkušnjo psihiatrične obravnave. V filmu je opazno njeno dolgotrajno iskanje drugačnih pristopov k obravnavi glasov, ki jih sliši, pri čemer izpostavi prav pristope, ki se za razliko od večine psihiatričnih obravnav (in tudi njene psihiatrične izkušnje) z glasovi ukvarjajo, jih razumejo v kontekstu njenega življenja in jih kot takšnim dajo smisel, priznajo resnični obstoj. Debata po filmu je bila zelo živa, kaj hitro pa se je začela osredotočati na naravo psihiatrične obravnave. Na delavnici smo se strinjali, da je to tema, ki vsekakor potrebuje diskusijo, vendar smo poskušali o glasovih govoriti tudi brez sklicevanja na psihiatrijo, torej kot o izkušnji, ki jo ima lahko marsikdo in ni vezana na "bolezensko" stanje. Kakšni so glasovi, ki jih slišimo? Kdo so? Kaj nam govorijo? Kako si pri tem pomagamo? Na ta in podobna vprašanja smo skušali odgovarjati na drugem dogodku, ko smo nadaljevali s pogovorom o izkušnjah slišanja glasov. Mislim, da smo uspeli ustvariti vzdušje, kot si ga lahko želimo v samopomočni skupini, ki jo načrtujemo jeseni. Spontano je steklo tudi kar nekaj praktičnih nasvetov, kako si pomagati ob slišanju neprijetnih glasov, zato razumem drugi dogodek kot izvrsten nastavek za jesenski začetek skupine. Prav z mislijo na omenjeno skupino za samopomoč smo nadaljevali tretje srečanje, kjer smo razmišljali o tem, na kakšen način bi lahko slednja delovala. Strinjali smo se, da je smisel skupine ustvarjanje varnih in zaupnih prostorov, kjer se odpre polje za deljenje izkušenj slišanja glasov. S pripovedovanjem o glasovih ter z vzpostavljanjem odnosa z njimi lahko začnemo razvijati lastno aktivno vlogo pri življenju z glasovi.

Potrjevati in sprejemati izkušnje slišanja glasov se zdi, za razliko od označevanja te izkušnje kot bolezenske, zanimiva smer spoprijemanja z glasovi. Kot se je pokazalo na omenjenih delavnicah, je to hkrati zaželeno in potrebno za tiste, ki slišijo glasove, zato skupina, ki se je oblikovala tekom treh dogodkov, že snuje prvo samopomočno skupino za ljudi z izkušnjo slišanja glasov. Začela naj bi se jeseni in njeno članstvo nikakor še ni določeno ali zaprto. Zato vsem, ki bi vas zanimala vključitev v tako skupino, predlagamo, da nam pišete na slisanjeglasov@gmail.com ali na poštni naslov Kralji ulice, Pražakova 6, 1000 Ljubljana. Lahko vam pošljemo več informacij, odgovorimo na kako vprašanje ali pa vas obvestimo o začetku dela te skupine, če boste izrazili tako željo.


Juš Škraban

Objavljeno v: Kralji ulice, št. 111, avgust 2015, s. 10.