SAMO LJUBEZEN

Moja zgodba je preprosto moja. To ni zgodba, ki bi služila tolažbi. Namen moje zgodbe je, da vam pokaže, da se lahko življenje razplete tudi drugače. Nekako ob koncu srednje šole sem v svoji spalnici začela slišati glasove, ki so prihajali iz kota omare, kjer sem imela postavljen radio. Slišati je bilo kot zelo oddaljen glas, zato sem ga najprej pripisala radiu. Vse dokler se nisem spomnila, da je ugasnjen. Približala sem se mu, ker sem mislila, da sem ga mogoče pustila prižganega z nizko glasnostjo, ko ugotovim, da je radio resnično ugasnjen.

Nekaj časa sem celo gledala, kaj bi ti zvoki lahko bili, nato sem ga izklopila z elektrike. Glasovi so še vedno govorili. Teh glasov sem se tako ustrašila, da sem zbežala iz sobe k staršem, ki so bili v spodnjem nadstropju. Skupaj smo šli nazaj v mojo sobo, kjer glasov ni bilo več. Na moje veliko presenečenje starši tej moji izkušnji niso pripisovali večjega pomena. Spomnim se, da so mi rekli, da je verjetno posledica stresa.

Zgodba z glasovi se je nato ponavljala daljše obdobje. Ti so se vedno pojavili, ko sem bila sama v sobi, in vedno so prihajali z istega kota. Seveda sem ob takšni izkušnji redno zbežala iz sobe v družbo drugih ljudi, kjer so ti glasovi potihnili. A ker beg pred težavami težav ne reši, so se pričeli ti glasovi pojavljati tudi ponoči, vsako noč natanko ob 3h zjutraj. Zgrožena sem zbujala vso hišo, silila svojega psa, da je spal ob moji postelji …, a nič ni pomagalo. Dokler me nekega dne oče ne vpraša, kaj mi ti glasovi govorijo. In če sem jih že vprašala, kaj od mene želijo. Seveda za kaj takega nisem imela poguma. Bila sem prepričana, da se mi meša, da imam kakšen tumor v glavi ali kaj podobnega. Zato sem se raje napotila k psihiatru.

Na moje veliko začudenje se psihiater z mano ni ukvarjal več kot nekaj minut. Napisal mi je recepte za vrečo zdravil in mi rekel, naj čez čas pridem nazaj. Bila sem užaljena. In zelo zelo jezna. Farmacevtka v lekarni me je z izbuljenimi očmi gledala, ko sem šla z recepti k njej. Danes se ne spomnim več točno, katera pomirjevala mi je predpisal, vem samo, da sem zgrožena prebrala njihov učinek in jih vrgla v smeti. Globoko v sebi sem vedela, da se o meni zelo moti. Namenil mi ni nikakršnega pogovora, samo postrani me je gledal zaradi mojih strahov. V meni je ta dogodek sprožil čustva, močnejša, kot je bi poprejšnji strah. Bila sem razburjena, jezna, predvsem pa užaljena. Sem res tako malo vredna, da me nekdo, ki se profesionalno ukvarja s temi stvarmi, v trenutku postavi v nek predalček in gre zadovoljen domov na večerjo? Prav čustvo jeze me je pripravilo do tega, da sem tisto noč ostala v sobi. Želela sem iti korak dlje. Želela sem sebi in njemu dokazati, da nisem nora. Šele ko se je tisto noč pojavil drobni glasek, sem prvič pomislila, da ga pravzaprav nisem nikoli zares poslušala. Po mesecih bežanja pred neznanimi glasovi sem prvič – seveda s kepo v grlu – poslušala, kaj ti glasovi pravijo. Na svoje začudenje sem ob glasu prvič opazila svetlo podobo, ki mi je govorila o ljubezni. »Samo ljubezen,« je ponavljala. To je bilo vse.

Ne bi mogla trditi, da me je to srečanje kakor koli »razsvetlilo« ali kar koli spremenilo, zelo hitro pa sem se počutila sproščeno in pomirjeno. Seveda sem po tem potrebovala še ogromno srečanj, da sem lahko zbrala svoje misli in postavila ob svetli podobi vsa vprašanja, na katera sem iskala odgovor. Še vedno me je namreč glodal črv dvoma, da je vse to le plod moje domišljije.

Nežen in nevsiljiv glasek mi je rekel, da je moj angel, moja duša. Po tem prvem pravem srečanju sem začela požirati literaturo o angelih, a v njej nisem našla podobnih izkustev. Povezala sem se celo z nekimi ljudmi, ki komunicirajo z angeli, a vsi so pustili v meni le bledo senco tega, kar sem resnično doživljala. Kljub globini, ki so mi jo izkustva dan za dnem dajala, sem se počutila zelo osamljeno in nerazumljeno. Ogromno let sem potrebovala, da sem to svojo danost sprejela in o njej s kom odkrito spregovorila. Vodila sem namreč dve vzporedni življenji: tisto zunanje, v katerem sem bivala vsak dan, in tisto notranje, kjer sem s pomočjo angelskih glasov dojemala svoje bivanje. Še danes živim nekako na podoben način. Redko komu sploh povem, kaj vidim in slišim. Če pa opazim, da lahko s tem komu pomagam, to naredim. Velikokrat mi glasovi povedo, kaj se bo zgodilo in kaj se pravzaprav dogaja. Zaradi njih gledam na svet drugače in drugače sprejemam ljudi. Zaradi njih sem drugačen človek in zaradi tega sem … srečna. Z njihovo pomočjo sem se spremenila, kot oseba dozorela, in postala precej precej bolj pomirjena kot tista najstnica, ki jih je prvič srečala. Ker je v današnji družbi zelo težko resno govoriti o takih temah, sem si omislila spletni dnevnik, kjer pišem o tem, kaj mi moji angelski glasovi prišepetavajo. Namenjen je vsem s podobnimi izkušnjami in ostalim, ki v mojih zapisih najdejo kaj zase. To je moj način širjenja zgodbe o angelih in deljenja dobrega, kar sem našla v njej.

Šepetalka angelov


Objavljeno v: Kralji ulice, št. 106, marec 2015, s. 6.