ŽIVIM … KO SE ODKLOPIM


Živim …

… ko vklopim glasbo in se odklopim. Ko slišim glasbo, se ne odklopim vedno. Odklopim se takrat, ko jo poslušam. Takrat ne mislim na nič drugega iz zemeljskega življenja. Nobenih oseb ni, predmetov, težav … Potopim se vase in poslušam. Zaprem oči in slišim. Tone, melodije, harmonije, ples instrumentov, poudarek kakšnih besed, naraščanje pesmi in pojenjanje. Ko slišim pesem, ki se me dotakne, je vse, kar je v tistem trenutku, preprosto doživljanje melodije znotraj telesa. Je energija, ki zapolni telo. In potuje skupaj s harmonijo pesmi. Je čisto, avtentično in svobodno. Predrami moja čustva, ki so pogosto odklopljena, ko sem jaz vklopljena. Ko poslušam glasbo, navzven verjetno izgledam, kot da spim. Ponavadi ležim na postelji s slušalkami na ušesih in imam zaprte oči. A če bi se lahko pomanjšala na velikost celice in če bi energija in čustva, ki jih takrat doživljam, bili vidni, bi lahko potoval(a) skupaj z mano po neverjetnih pokrajinah. Tam notri je celo vesolje. Vesolje mene. Space! In kako majhna je zemlja v primerjavi s mojim celotnim vesoljem. Kako majhna izgledam jaz, ki ležim na postelji s slušalkami. In v kakšni prostrani pokrajini si ti, skupaj z mano, kjer se sprehajava po pokrajinah doživljanja neke pesmi, ki jo ravnokar poslušam. Kako veliko je moje vesolje znotraj mene. Neskončno, omejeno s telesom.

Ti sploh nisi pripravljena sama živeti!« je rekla s povzdignjenim glasom in zraven pospravljala oblačila.

… ko zaklenem vrata kopalnice in se pogovarjam. Morda s teboj, ki ravnokar bereš to. Morda s kom, ki ga ti poznaš. Pogovarjam se z osebami, ki jih ni tam, v tistem prostoru za zaklenjenimi vrati. Pripovedujem, sprašujem, se smejem … ko živim za zaklenjenimi vrati. Razmišljam na glas, zapletam in razpletam teorije ob pomoči sogovornikov, ki jih ni v tistem prostoru, za zaklenjenimi vrati.

»To ti je življenje!« je rekel, ko je prišel z letališča.

… ko plešem sama v sobi. Ko moje telo postane uho in medij, ki izraža ritem, ki ga slišim in čutim. To lahko delam cele ure. Dokler se ne utrudim. Ko poslušam glasbo, se nikoli ne utrudim. Tudi ko se pogovarjam za zaklenjenimi vrati, se ne utrudim. To bi lahko počela cel dan. Sama in ne utrujena.

«To, kar živim, ni življenje«, je rekla in pogledala v tla, ter izdihnila cigaretni dim, »brat mi je rekel, da še sploh nisem začela živeti,« in naredila požirek kave.

… a vzporedno se odvija zemeljsko življenje. Včasih, ko je zame preveč naporno, slišim glasbo. V moji glavi. Zjutraj me zbudi, zvečer uspava ali pa kar vskoči med pogovor z drugo/drugim, ki ga imam tukaj, na zemlji. Pogovora ne zmoti, saj je nežno prisotna v ozadju. Ne vem, kdaj začne igrat, in ne vem, kdaj konča. Ko je tam, jo slišim. Ni moteča. Sploh ne. Je moja podpora in obvestilo, da sem preveč zemeljska. Da preveč hitim, oblikujem urnike, načrte, okvire in se zatekam k rutinam, zaradi katerih se počutim varno, a hkrati nesrečno. Glasba v moji glavi je opomnik, da zaradi nenehnega stremljenja k prihodnosti zamujam čas tukaj-in-zdaj. Da ni važno, kaj je bilo in kaj bo. Da preprosto je. Tako kot je tukaj in zdaj, za katero ne vem, kdaj se je začela vrteti v moji glavi in kdaj ta glasba se neha.

«Kakšno življenje pa je to?« se je vprašala na glas.

… in se vzporedno odvija zemeljsko življenje. Včasih, ko je preveč polno, slišim glasbo. Ko ga ni moč uokviriti, ubesediti … ko sem premajhna za nošenje vseh teh prijetnih in močnih čustev ter občutij. Moč, ki jo imamo mi, zemeljski ljudje … Ljubezen! Ki zaganja mojo glasbo. Ljubezen, ki zaganja odnose do drugih in do sebe. Odklopim se, da živim. Vklopim se, da preživim. Živim zaradi tebe, ki mi pomagaš preživeti vklop. In živim zaradi sebe, da se lahko odklopim. Odklopim se od tebe, zemeljske sebe in predvsem od tega, kar sva napravila iz zemeljskega življenja. Kar smo naredili iz življenja na trdnih, zemeljskih tleh.

«That's life«, je rekel in izklopil mikrofon.


Jukebox



Objavljeno v: Kralji ulice, št. 98, julij 2014, s. 19.