ZGODBA RACHEL WADDINGHAM

Zdravo! Moje ime je Rachel. V zadnjih 16 letih so mi postavili številne diagnoze in spopadala sem se s stigmo najhujših izmed njih – med njimi sta shizofrenija in disociativna identitetna motnja. Sedaj imam srečo, da delam na področju duševnega zdravja in poskušam spremeniti stvari na bolje. Če bi me videli pred 10 leti, me ne bi prepoznali. Nisem bila sposobna govoriti, tako kot sem zdaj. Gledala sem v tla, bila sem zelo tesnobna, povedala bi vam, da sem shizofrenik in da zame ni upanja. Bralka, bralec, pripravi se, udobno se namesti in pusti, da se stres tega dneva umakne v ozadje. Povedala ti bom svojo zgodbo. V njej je prostor za upanje, razumevanje in – najpomembneje – za videnje onstran psihiatrične oznake.

Zgodnja leta
Odrasla sem v Leicestershiru s svojo čudovito družino. Na žalost življenje zunaj družine ni bilo vedno lahko in med odraščanje sem doživela kar nekaj travmatskih dogodkov. O njih nisem – kot neodvisna duša – povedala nikomur, dokler se nisem dokončno zlomila in pri 20 letih končala v psihiatrični bolnišnici. Spomnim se, da sem se pri svojih sedmih letih gledala v ogledalo in videla pošast, ki me je gledala nazaj. Bila sem prepričana, da sem ta pošast jaz. Pri 14 sem bila prepričana, da v meni biva vesoljec in bilo me je strah, kaj mi bo storil. O vsem tem sem ves čas molčala. Tišina je bila tista, ki mi je preprečila, da bi našla svoj glas in svoj način soočanja s tem, kar se mi je zgodilo. Tišina je morala biti prekinjena.

Bolnišnična leta
Potem ko sem na faksu »znorela«, sem leta 1998 pristala na psihiatričnem oddelku. Takrat sem bila ujeta v zmedeni svet vesoljskih zarot, paranoje, v svet glasov v moji glavi in travmatičnih spominov. Ker sem svojo življenjsko stvarnost čutila kot teror in ustrahovanje, sem bila pravzaprav srečna, da so mi dali oznako »shizofrenija«. Vendar nobena oznaka ali diagnoza ne more primerno opisati človekove izkušnje. Čeprav so naslednjih pet let zdravniki vztrajno poskušali poiskati diagnozo, ki bi mi ustrezala, so bili njihovi poskusi jalovi. Na koncu so se strinjali o oznaki »shizo-afektivna motnja« (za katero moj psihiater še vedno verjame, da jo imam). Ko gledam nazaj, vidim, da so bila leta na psihiatriji zame res težka. Namesto da bi se nekdo usedel z mano in rekel: »Rachel, kaj se ti je zgodilo? Kako si prišla v to situacijo? Kdo misliš, da so ti tvoji glasovi? Kaj misliš, da se dogaja?« – namesto da bi nekdo poskušal poiskati smisel v moji izkušnji, sem dobila oznako oziroma diagnozo shizofrenije. In mislim, da sem takrat obupala. Edino zdravilo in rešitev so mi pomenile tablete. In tega takrat res nisem potrebovala. Čas, ki sem ga prebila v psihiatričnem sistemu, me je skoraj strl. Izgubila sem svojo samozavest, samospoštovanje in – najpomembneje – upanje za prihodnost. Postala sem lupina in ljudje okoli mene so mislili, da si ne bom nikoli opomogla.

Preboj
Po letih sprejemov in odpustov iz bolnišnice sem imela to srečo, da sem našla lokalno skupino Slišanje glasov. Prelomna točka zame je bila, ko sem srečala ljudi, ki so dejansko želeli slišati mojo zgodbo. Tam sem spoznala druge ljudi, ki slišijo glasove. Prave ljudi! In prvič po mnogih letih sem se začela počutiti kot človek. Počutila sem se povezano z drugimi. Počasi sem začela spoznavati, da imajo mogoče moji glasovi smisel in da morda niso le simptom bolezni. S pomočjo te skupine sem začela na novo graditi svoje samospoštovanje in razpletati glasove in prepričanja, ki so me mučila. Ko sem slišala za temeljna dela Mreže slišanja glasov (Hearing voices network; od Rona Colemana, Mariusa Romma in Sandre Escher), sem ugotovila, da so bili glasovi moj način osmišljanja tega, kar se mi je zgodilo. Začela sem videti možnost življenja izven sistema duševnega zdravja in se – s podporo – odločila, da to življenje poiščem.

Sedanje stanje
Po nekaj burnih letih poskušanja in učenja, kako ponovno živeti samostojno, grajenja svojih veščin in zaupanja vase kot prostovoljka, sem v avgustu 2007 naredila pogumno – in potencialno neumno – potezo: skočila sem v svet dela. Dobila sem službo v londonski dobrodelni ustanovi kot vodja projekta, ki naj bi razvil londonsko mrežo vrstniških podpornih skupin za ljudi, ki slišijo glasove. Zdaj delam z mladimi ljudmi, ki slišijo glasove, in z ljudmi v zaporih. Je super služba in rada jo imam! Pred 18 meseci sem se odločila, da preneham z medikamentno terapijo (počasi in nežno, zato ker je po mojih izkušnjah naenkrat prenehati z zdravili le redko dobro). Bilo je težko in sedaj slišim več glasov kot kdaj koli, ampak sem pomirjena z dejstvom, da so to moji glasovi. Na nek način me povezujejo z življenjem in tudi če jih doživljam kot ločene od sebe – so moji ter se sama soočam z njimi. Imam podporo moža, svoje družine, prijateljev in kolegov. Nisem več sama. Sem del mednarodnega gibanja za spremembo stigme, nerazumevanja in zatiranja ljudi, ki si prizadevajo spoprijemati se s svojimi nenavadnimi izkušnjami. Nimam vseh odgovorov in še vedno delam na tem, kako se soočiti z nekaterimi svojimi težavami, ampak sem na pravi poti. Ron Coleman je nekoč rekel, da okrevanje pomeni »živeti svoje življenje«. Ta definicija mi je všeč. Zame ima smisel. Ko sem bila otrok, je moje življenje delno obvladovala moja travma, o kateri nisem hotela govoriti. Šele zdaj vidim, da ni nič narobe z mano. To se bo morda slišalo čudno, ker sem ravnokar opisala, da slišim glasove, imam privide ..., ampak v bistvu sem kot otrok samo preživela nekaj res hudih izkušenj. Moji glasovi in prividi so metafore tega, so povezave groznih stvari, ki so se mi zgodile. Kot otrok sem se na tak način spoprijemala z vsem tem. V mojih 20 letih so moje življenje obvladovali sistem duševnega zdravja in psihiatrične oznake, ki sem jih nosila. Poimenovati vse to, kar se mi je dogajalo, za bolezen, je bilo res nespoštljivo. Trditev ponazarja, da je nekaj narobe z mano. Tako so rekli tudi tisti, ki so me zlorabljali – da je nekaj narobe z mano. Sistem pravi, da je nekaj narobe z mano. Vendar to ni bolezen ali simptom – je preživetvena strategija! In označitev tega za bolezen me je pustila brez upanja, brez poti naprej.

Šele v svojih 30 letih sem dokončno razumela, kaj pomeni živeti življenje, ki si ga izbereš. Šele zdaj čutim, da imam dejansko izbiro. Tako sem začela osmišljati svoje življenje. Tako kot delim del svoje življenjske zgodbe, tako hočem deliti tudi ideje in informacije s celega sveta. Na svetu je toliko čudovitih dejavnosti in napredka v zvezi z ljudmi, ki slišijo glasove. Upam, da bo to navdušilo in spodbudilo tudi vas, ki berete to zgodbo.

Prevedla in priredila Lara Brglez


Objavljeno v: Kralji ulice, št. 102, november 2014, s. 7.