SVET, KI SE SLIŠI


Rubrika o slišanju glasov? Kako spraviti slišanje na list? Kako pisati o slišanju? Kako brati pisanje o slišanju glasov? Kako sploh začeti? Kako biti slišan? Kako slišati? Kako? ...

Rubrika je namenjena vsem – tistim, ki slišite glasove, in tistim, ki jih ne. Kaj sploh pomeni slišati glasove? Strokovni članki pišejo, da slišanje glasov pomeni, da oseba sliši glas, ki nima zunanjega izvora, čeprav oseba ta glas/glasove doživlja tako, kot da bi bili »od zunaj« ali »od nekoga drugega«. A prava, resnična in dokončna defi nicija, kaj je slišanje glasov, ne obstaja. In nas tudi ne zanima. Zanima nas pa izkušnja slišanja glasov.

A prej moramo vseeno razjasniti, kaj vse se skriva pod izrazom »slišanje glasov«. Nekateri rečejo, da slišijo glasove in pika. Drugi trdijo, da ne slišijo glasov, ampak slišijo telepatske misli. Slišijo svoje prijatelje. Slišijo svojega soseda. Slišijo vesoljce. Slišijo Jezusa, angela, Boga ..., vse to slišijo znotraj glave, iz trebuha, iz drevesa, oblaka … Tako se pod pojmom slišanje glasov skrivajo različna pojmovanja in upam, da jih najdemo še več. Pojem slišanje glasov je tako samo neke vrste planet, ki vsem tem izkušnjam in pojmovanjem da prostor za so-bivanje. V tej rubriki bomo torej pisali o izkušnji slišanja glasov. Osebne zgodbe so tiste, ki odpirajo nove prostore in predstavljajo vhod v nek drug svet. So tiste, ki v prostor vržejo izkušnjo in s tem opogumljajo nekoga drugega, da deli svojo zgodbo, izkušnjo. Zgodbe so vedno individualne, a so hkrati take, da lahko vsak najde v njih nekaj zase. Navsezadnje smo vsi človeška bitja. In čeravno živimo na tisoče različnih načinov, nam je vsem skupna izkušnja življenja.

Kdaj pa kdaj bomo pod drobnogled vzeli kakšno knjigo, fi lm ali članek, ki je povezan s tematiko slišanja glasov. Torej, kako začeti? Najbolje, da z deljenjem osebne izkušnje slišanja. Sama slišim samo svoj notranji glas. Ki je zelo klepetav. In komentarji so včasih zabavni, neprimerni, grajajoči …, poleg tega pa tekom dneva slišim glasbo. Včasih se vrti nekje v ozadju. Ponavadi, ko berem. Tega se težko zavedam, ker je to nekaj, kar je prisotno, in ni take jakosti, da bi preglasila recimo moj notranji govor. Včasih me glasba zjutraj zbudi. Velikokrat me uspava pred spanjem. Pogosto asociativno razmišljam »z glasbo«. Slišim besedo in že igra nek komad, ki vsebuje to besedo. Temu sama pravim jukebox. Velikokrat pa doživljam čustva, situacijo, misli … skozi glasbo. To sicer zelo težko jasno opazim, ker je moja glasba stalno prisotna. Tako kot notranji govor. Ne morem ga nadzorovati in odvija se nenehno in zaradi tega to težko ozavestim. Vem, da je, a ker je vedno – je skoraj tako, kot da ga ni. To je tako, kot če bi me nekdo prosil, naj razložim, kako premikam roko, ko tipkam na računalnik. To je nekaj, kar je avtomatsko in tako vsakdanje, da je težko ulovljivo v nek opis. Kar je ironično. No, pa se bom vseeno potrudila opisati. Enkrat sem bila na nekem sestanku. Tam smo bili ljudje z vseh vetrov. V nekem trenutku je oseba A postavila vprašanje osebi B. Ta oseba je začela odgovarjati na dolgo in široko, v glavnem pa ni odgovarjala na vprašanja, ampak je samo »prodajala meglo«. Takrat se nisem zavedala, kako sem doživljala situacijo in kaj sem čutila, kljub temu da mi je bila vsa situacija poznana in domača, ker se je vsako leto ponavljala. V tistem hipu pa sem se zalotila, da medtem ko sem gledala ti osebi, istočasno slišim glasbo iz risanke Pat in Mat – A je to. Ob presenečenju in veselju, da mi je končno uspelo uloviti nekaj neulovljivega (ne zato, ker je tako redko, ampak ker je tako pogosto prisotno, da se tega res težko zavem), sem se skoncentrirala in se (sedaj že z notranjim glasom) vprašala: »Na kaj me spominja ta pesem?« Naenkrat mi je prišla slika naše dnevne sobe in sebe kot majhne punčke, ki sedi pred televizijskim ekranom in gleda to risanko. Ob tem sem se spomnila na občutje, ki sem ga doživljala. Ko sem gledala to risanko, sem bila vedno nestrpna, ker sta bila Pat in Mat tako prekleto nerodna. In celo moje telo je bilo napeto, pesti stisnjene in včasih sem jima kričala, naj vendar pogledata malo naokoli. A ko sta naredila neko nerodnost, sta bila neverjetno smešna. In sem se pred TV smejala na polno. S pomočjo te glasbene asociacije sem razumela, da je moje doživljanje situacije na sestanku podobno, kot je bilo moje doživljanje ob gledanju risanke. Zato lahko sedaj napišem, da mi je bilo na sestanku smešno in da sem bila nestrpna, prav zaradi tega vsakoletnega ponavljanja dogajanja na sestanku.

Tako, opisala sem tisto plat slišanja glasbe, ki mi je znosna. O kakšni drugi plati slišanja glasbe napišem kdaj drugič. Za to imam čas celo leto.

Celo leto pa imate čas tudi vi, dragi bralci in bralke. Podelite z nami svojo izkušnjo slišanja glasov. Odpirajte prostore z nami.

Odprimo se skrivnostnemu, neulovljivemu, a vendar tako vsakdanjim in življenjskim doživetjem. Svoje izkušnje nam opišite in pošljite na slisanjeglasov@gmail.com ali na poštni naslov Kralji ulice, Pražakova 6, 1000 Ljubljana, z dopisom »slišanje glasov«, in tako prispevajte k naši rubriki. Lahko pa tudi svojo izkušnjo samo delite z menoj ali postavite kako vprašanje, pa zraven dopišete, da ne želite objave svoje izkušnje v tej rubriki.


Lara Brglez



Objavljeno v: Kralji ulice, št. 104, januar 2015, s. 11.