SIMPTOM DUŠEVNE BOLEZNI ALI ZRCALO NAŠIH ODNOSOV?


Ko s kom govorim o slišanju glasov, ta običajno postane radoveden. A zraven začutim tudi nekaj strahu. Kako to, da je pojem slišanje glasov ovit v strah?

Če v brskalnik Google vtipkam »slišanje glasov«, se mi prikažejo večinoma prispevki, ki govorijo o shizofreniji. Po teh prispevkih sodeč je slišanje glasov eden izmed simptomov duševne bolezni, kot je npr. shizofrenija. Če nadalje vtipkan v Google iskalnik »shizofrenija«, se najprej pojavi prispevek Wikipedije, nato pa nekaj forumov in internetne strani različnih psihiatričnih bolnišnic ter farmacevtskih korporacij. Nazadnje sem pojem slišanje glasov slišala v poročilih po radiu, kjer so poročali o razpletu nedavnega dogodka – o streljanju v Litiji. Poročali so, da je storilec priprt na psihiatričnem oddelku, saj je povedal, da je samo ubogal svoje glasove. Torej naj bi bilo slišanje glasov (glede na brskanje na internetu in njegovo omenjanje v medijih) najverjetneje povezano z duševno boleznijo. Psihiatrični pristop o slišanju glasov govori večinoma kot o simptomu bolezni, ki nima posebnega smisla – razen da je simptom. Beseda bolezen pa je v SSKJ razložena kot »motnja v delovanju organizma«. Bolezen se lahko prenaša in je lahko različnih vrst: nalezljiva, dedna … Lahko ozdraviš, jo premagaš – lahko pa tudi ne. Bolezen je torej nekaj, kar je izven nas, nekaj, na kar običajno ne moremo sami vplivati. In ko zbolimo, je strokovnjak za to zdravnik, ki zdravi. Pacient je tisti, ki prejema strokovno zdravstveno oskrbo. Duševna bolezen pa je take vrste bolezen, za katero se ne ve, kakšen je njen izvor. Če imaš vnetno bolezen z vročino, npr. gripo, je to razvidno v krvni sliki. Če imaš zlom kosti, je to vidno s pomočjo rentgenske slike … Tako imenovana duševna bolezen pa nima znanega in nedvoumnega fiziološkega izvora oziroma ni dokazljiva s telesnimi preiskavami, pa najsi bodo še tako natančne. V zadnjem času pospešeno opazujejo in preučujejo možgane in iščejo odstopanja nevro-fizioloških značilnosti možganov bolnih oseb od zdravih, vendar take raziskave niso pripeljale do prepričljivih rezultatov. Kako to?

Ljudje smo kompleksna bitja. Nismo še odkrili vseh skrivnosti življenja in okolja, v katerem živimo. Te skrivnosti odkrivamo postopoma, po majhnih korakih dodajamo odgovore na vprašanja v neskončen mozaik neznanega. Odgovori pogosto porajajo nova vprašanja in tako živimo v nedovršnem, odprtem, nikoli dokončno poznanem svetu. Okoli nas je še veliko nepoznanega. In ne samo okoli nas. Tudi sami sebi smo dokaj nepoznani. Slišanje glasov je eden izmed takšnih pojavov, ki ga le malo poznamo in okoli katerega lahko nastane tančica strahu, stigme, tabuja … Mediji o tem pojavu poročajo pretežno na način, ki slišanje glasov predstavlja kot nekaj slabega, bolezenskega in strah vzbujajočega. Le redko pa na način, ki bi slišanje glasov predstavljal kot nekaj pozitivnega ali povsem običajnega.

Kaj pa najdem, če v iskalnik Google vtipkam angleško besedno zvezo »hearing voices«? Prvi prispevek je podoben kot pri iskanju v slovenščini – o slišanju glasov govori kot o simptomu shizofrenije. A takoj za prvim sledi drugačnih pet prispevkov! To so strani organizacij, ki združujejo pretežno ljudi, ki slišijo glasove, torej »slušatelje«, prvoosebne strokovnjake za slišanje glasov. Skupaj z drugimi strokovnjaki, psihiatri, psihologi, psihoterapevti, socialnimi delavci … širijo misel, da je slišanje glasov resnično, da je po svoji vsebini smiselno in da ni znak bolezni – prej smiseln odziv na težke življenjske dogodke! Na mnogih od teh strani pišejo, da cilj teh organizacij in dela z ljudmi, ki slišijo glasove, ni ozdravitev (saj to ni bolezen) ampak okrevanje.

Okrevanje pa velikokrat pomeni naučiti se živeti z glasovi – vzpostaviti in negovati tak odnos z glasovi, da bo življenje z njimi znosno in obvladljivo. Tak pristop pripisuje in daje moč za spremembe ter nadzor v roke posamezniku z izkušnjo slišanja glasov. Pri učenju vzpostavitve nadzora ima oseba seveda podporo različnih strokovnjakov, ki z njim ali z njo sodelujejo, a hkrati je posameznik tudi sam prvoosebni strokovnjak. To pomeni, da sta si strokovnjak in oseba, ki sliši glasove, v bolj enakovrednem položaju. Posameznik tu ni pasivno bitje, pacient, ki brezpogojno uboga glasove, zdravnika in ljudi okoli sebe. Prej je zamišljen kot aktiven, kot tisti, ki dopušča nasvete, podporo, glasove – a se sam odloča, kako in kaj bo z njimi. Slišati glasove (in nasvete drugih) še ne pomeni ubogati. Koncept bolezni in s tem povezana vloga pacienta postavi izkušnjo izven človeka in ga naredi za nevednega. Posameznika postavi v neenakovreden odnos do strokovnjaka. Zdi se, da smo bili tekom svojega odraščanja vsi podobno obravnavani v raznih institucijah izobraževanja in vzgoje. Kot da smo prazne posode, v katere bo nekdo drug, ki vse ve, nalil znanja in »pravih« pogledov. Navadijo nas poslušati in ubogati. Izhajajo iz predpostavke, da smo učenci pasivna bitja, ki nas bo nekdo drug, učitelj, naučil vsega, kar je potrebno za življenje na tem svetu. Kot da nekdo popolnoma ve, kakšen je ta svet. Torej, da je že svet popolnoma odkrit in razkrit! A v resnici ni tako. Svet je odkrit le toliko, kolikor smo ga pripravljeni spoznavati. Kolikor smo ga pripravljeni raziskovati in ga dojemati kot nekaj še neraziskanega, skrivnostnega … Kolikor smo pripravljeni na strah, ki je vedno prisoten pri odkrivanju nečesa nepoznanega. In kolikor smo kot sopotnika strahu pripravljeni sprejeti zaupanje. Ne nazadnje v to, da je naša lastna izkušnja resnična in smiselna. In da je tisti, ki sliši glasove, prvoosebni strokovnjak. Vsak od nas je prvoosebni strokovnjak, saj vsak od nas živi življenje, ki se razlikuje od življenja drugih. In to svojo strokovnost v večji in manjši meri neguje v odnosih. Tudi v odnosih s svojimi glasovi.

Samo slišanje glasov po izkušnjah in mnenju mnogih ljudi ni problem. Problem je odnos do tega pojava na ravni posameznika in širše družbe. Raziskovalci iz Stanforda (http://news.stanford.edu/ news/2014/july/voices-culture-luhrmann-071614.html) so npr. ugotovili, da je vsebina glasov drugačna v zahodnem svetu kot v afriško-indijskem. Glasovi v ZDA in Evropi so večinoma kritični, nesramni, nasilni… Glasovi na območju Afrike in Indije so podporni, spodbujajoči in pomirjajoči. In kakšen odnos imamo (v tem primeru s svojimi glasovi), je v veliki meri zrcalo odnosov, ki smo jih bili deležni tekom življenja.

Bralce in bralke vabimo, da z nami delite svoje izkušnje s slišanjem glasov. Pošljite jih lahko na naslov slisanjeglasov@gmail.com ali na poštni naslov: Kralji ulice, Pražakova 6, 1000 Ljubljana, z dopisom »slišanje glasov«. Če se boste s tem strinjali, bomo vaša mnenja in izkušnje z glasovi objavili v tej rubriki.


Lara Brglez



Objavljeno v: Kralji ulice, št. 105, februar 2015, s. 10-11.