O SLIŠANJU GLASOV (KI JIH DRUGI NE SLIŠIJO)

O SLIŠANJU GLASOV (KI JIH DRUGI NE SLIŠIJO)

Ali si kdaj slišal/a zvonjenje telefona, vendar ko si pogledal/a na telefon, si videl/a, da te ni nihče klical? Se ti je kdaj zazdelo, da te je nekdo poklical in ko si se obrnil, ni bilo nikjer nikogar? Ali slišiš svoje misli? Se kdaj pogovarjaš v mislih sam s seboj? Ali morda na glas, ko hodiš po cesti? Ali slišiš neznan glas, ki te zmerja in žali? Slišiš neznan glas, ki ti je v oporo, ti svetuje in je prijazen do tebe? Slišiš več glasov, ki se pogovarjajo med seboj, morda o tebi? Kje slišiš glasove? Znotraj svoje glave? Zunaj, v okolici? Ali glas prihaja iz kakega dela tvojega telesa? Od koga misliš, da je ta glas? Kakšen odnos imaš do tega glasu? ...

O takih in podobnih stvareh smo se pogovarjali od 19. do 21. junija v Sarajevu na delavnici o slišanju glasov, ki sta jo skupaj organizirali sarajevsko društvo Metanoia in beograjsko društvo Prostor. Delavnice so vodili Dirk Corstens (predsednik mednarodne organizacije Intervoice), Rachel Waddingham (vodja projekta Slišanje glasov v nevladni organizaciji Mind v Londonu ter sama oseba, ki sliši glasove, in je tako imenovana strokovnjakinja po izkušnji) in Slobodanka Popović (sistemska psihoterapevtka, ki dela v Londonu). Prvi dan smo si ogledali fi lm o tem, kako je nastala mreža Intervoice. Intervoice je odprto gibanje za tiste, ki slišijo glasove. S svojim delovanjem spodbuja deljenje zgodb in izkušenj ter medsebojno povezovanje ljudi. Vse skupaj se je začelo na Nizozemskem, v pisarni psihiatra Mariusa Romma, ko mu je neka klientka rekla: »Verjamete v Boga, a ne verjamete v moje glasove!?« Pustil je, da mu je pripovedovala o svoji izkušnji, in uvidel je, da so ti glasovi za njo resnični. Tudi pri drugih klientih je začel poslušati njihove izkušnje, dokler niso prišli do točke, ko so mu klienti rekli, da lahko govorijo z njim o glasovih, a se še vedno ne znajo spoprijeti z njimi. Tako se je razvil pristop »slišanja glasov«, ki izhaja iz tega, da so glasovi, ki jih ljudje slišimo, resnični, pomembni in smiselni, ne pa da so simptom kake duševne bolezni. Vsi, ki slišijo glasove, niso nujno uporabniki psihiatričnih storitev. Nekateri glasovi so lahko prijetni in spodbujajoči, drugi zlobni ... A slišati glasove še ne pomeni, da jih moraš ubogati in storiti tisto, kar od tebe zahtevajo. Pristop »slišanja glasov« razvija prepričanje, da je treba svoje glasove sprejeti, vzpostaviti odnos z njimi in se naučiti z njimi živeti. Ko se jim posvetiš in govoriš z njimi ter o njih, jih bolje spoznaš, jih začneš razumevati in postopoma se vsebina glasov lahko spremeni. Drugi dan smo preko izkustvenih vaj doživljali, kako je slišati glasove. Pogovarjali smo se v parih drug z drugim, medtem ko sta hkrati vsakemu po dva druga udeleženca na glas govorila v uho; eden v desno, drugi v levo. Vsak nekaj drugega. Bilo je naporno slediti pogovoru s človekom v svojem paru, slišati vse, kar je rekel, in sploh biti dobro prisoten v pogovoru, saj si moral nehote poslušati še dva druga glasova, ki sta morda od tebe tudi kaj zahtevala. Udeleženci smo bili zmedeni, ne v celoti prisotni v pogovoru, videti nekako neodzivni in sploh čudni. Nato je Rachel rekla nekaj pomembnega: »Povsem normalen odziv na slišanje glasov je interpretiran kot norost.«

Zadnji dan je Rachel z udeleženci delila svojo zgodbo. Eno izmed načel Intervoicea je spodbujanje ljudi, da pripovedujejo svojo zgodbo. S tem detabuiziramo glasove, sestavljamo koščke svojih življenjskih zgodb in s pripovedovanjem svojih izkušenj s spoprijemanjem z glasovi (nevede) pomagamo tudi drugim. Ljudje namreč potrebujemo videti, da z nekimi problemi nismo sami na svetu, ampak da so okrog nas še drugi ljudje s podobnimi izkušnjami ter se lahko drug od drugega marsikaj naučimo, tudi o tem, kako shajati s svojimi glasovi. Rachel nam je predstavila samopomočne skupine ljudi, ki slišijo glasove. Sama vodi take skupine za mladostnike ter skupine za obsojence v zaporih. Samopomočne skupine predstavljajo varno okolje za ljudi, ki so sicer označeni kot duševni bolniki, ter prostor, kjer lahko delijo svoje zgodbe, težave, radosti ... Dirk je predstavil različne pristope pri delu z ljudmi, ki slišijo glasove, posebej tako imenovani »mastriški pristop« (Maastricht approach), ki ga je razvil Marius Romme s sodelavci. Slobodanka pa je predstavila način dela, ki je usmerjen v življenjsko okolje tistega, ki potrebuje pomoč, in ki je blizu na Finskem razvitemu modelu dela, ki se imenuje »odprti dialog« (open dialogue).

Na delavnici so bili prisotni v glavnem udeleženke in udeleženci iz Bosne in Hercegovine, manj pa nas je bilo iz Srbije, Slovenije, Hrvaške in Madžarske. Namen delavnic je bil tudi dogovoriti se o razvoju balkanske mreže »slišanja glasov« ter o nadaljnjih oblikah usposabljanja za tako delo in s tem povezanega sodelovanja. Na to temo bomo v Kraljih ulice objavili štiri prispevke: poleg tega še prevod življenjske zgodbe Rachel Waddingham ter intervjuja s predstavnikoma društev Metanoia in Prostor.


Lara Brglez in Bojan Dekleva



Objavljeno v: Kralji ulice, št. 102, november 2014, s. 6.