MOJI GLASOVI


Včasih, če se naprezam, slišim glasove domačih. Od mame in vseh sorodnikov. Vendar poskušam to z dobro voljo, z dobrimi mislimi, knjigami, reklamami in oddajami premagati. Tudi tablete je treba jesti, vendar ne preveč. Rada imam vse ljudi na svetu in ne znam se še dobro postaviti zase, včasih pa se še preveč. Rada imam Kralje ulice, čeprav pijanca ali narkomana ne bi imela v družini. Razumem in spoštujem pa jih. Raje imam kadilca, čeprav je težak in je patološki lažnivec ter kofeinski odvisnik. Tudi on bo enkrat uspel. Včasih mi pridejo misli »prasica in tatica«. Ali »nisi me vreden«. Bela barva je nedolžnost. To so pa zdravniki. Nosijo bele halje. Torej v bolnici je bog in najprej si moraš sam pomagati, šele potem lahko ti pomagaš drugim. Jaz čakam princa, da me bo obudil iz sanj. Vendar ga že imam. To je moj fant. Jaz sem grofi ca svoje sobe, nisem pa velik človek. Včasih imam glasove: »Čestitamo, Iza, vsi ti ploskamo, saj si naša. Si zmešana. A si že spet f..ala?« Jaz pa vem, da sem čisto normalna, le paniko imam pred zaprtimi prostori. Včasih imam glasove: »Heil Hitler, heil Mussolini.« Ampak ne vem več tega vica, ki ga ve moj 88-letni sosed, ki je kot dedek. Ampak je bil komunist, preživel je veliko in je že od začetka bil med najboljšimi pevci. Vse naj gre v franže. Volja je enaka domišljiji. Domišljija prevlada voljo in glej, glej, vse mi dol visi, tako kot Robert Prebil.


Iza



Objavljeno v: Kralji ulice, št. 111, avgust 2015, s. 10