MISLIM IN SLIŠIM


Vem, kako bo to slišati – rekla in slišala sem se kar nekajkrat –, ampak precej časa mi je vzelo iskanje časa, da se usedem za papir in spišem svojo zgodbo. Pa sem si ga le našla. Z vami, bralci in bralkami, prelistovalci in prelistovalkami, bom podelila kos svojega sveta. Opozarjam le, da se branje lahko izkaže za neprijetno, nerazumljivo, zmedeno, nelogično – tako pač živim in življenje ni vedno v pozitivnih superlativih.

Imam glasove. Več njih, do tega trenutka jih lahko razločim samo pet. V moji glavi so. Jaz sem glasovi. Enega uporabljam za razmišljanje. Vse od premlevanja, kaj bom skuhala za kosilo, kam se bom ali ne bom odpravila popoldan, kaj bom počela prihodnji teden, ali imam dovolj WC papirja, pa vse do vprašanja, ali ima moje življenje sploh smisel. Tako je, kot bi to počela skozi glas, obenem ga produciram in slišim. Prijazen je, topel, domač; kadar sem v stiski s časom beblja in spušča besede, ampak ga razumem. Potem imam glas, s katerim si pripovedujem. S tem si v glavi berem, ko mi oči tečejo prek pisanih besed – bodisi knjige, članke, časopis, male oglase ali pa podnapise. Zanj sem prepričana, da je z menoj že od malega, vse od takrat, ko sem brala svoje prve knjige. Tu je seveda še glas, s katerim si narekujem – tudi to, kar pišem sedajle. Ti trije zelo pogosto sodelujejo med sabo – v miselnem procesu, kjer je treba nekaj prebrati, razumeti, preokviriti in pospraviti podatke, ki so novi, in stare dati k starim, nasprotujoče uskladiti in tako dalje; vse do tega, da moram nekaj dati ven; ali odgovoriti ali napisati. Včasih delajo tudi vzporedno – tako kot če bi kuhala in štrikala obenem, ali pa tako, kot lahko računalnik naenkrat dela z več programi. Besede za opisovanje tega, kar se mi v glavi dogaja, še niso bile izumljene, vse je razloženo s primerjavami. Vsi ti trije glasovi so si med seboj različni, vsi so moji, ampak so bolj moški kot ženski. Pred kratkim sem zaznala še komentatorja – to je glas, ki pokomentira vse, kar jaz drugače vidim, vse, kar izstopa – na ulici, na mimoidočih, v sobi, v kopalnici, kjer koli okoli mene. Ta je precej neposreden, včasih nesramen, vedno pa iskren. In komentira v več različnih jezikih. Dostikrat se z njim nasmejem, pa potem okolica vpraša: »Kaj pa je?« Pa večkrat odgovorim: »Nič, nič ...« In mali tečnež, ki je edini, ki z menoj govori, kot da on ni jaz, ima pa za pokomentirati stvari, ki jih v življenju počnem, tako kot se mi zazdi, kar pa ni nujno tudi tako, kot je (moralno, etično, vzgojno, odnosno, komunikacijsko ...) najbolj ali sploh prav.

Odkrila sem jih, pa ne sama seveda, na slabi polovici študija. Študija tiste vrste, ki za kvaliteto strokovnjaka, za katerega se šolam, zahteva delo na sebi. Učenje se zares začne ob neprijetnostih. Do takrat sem jih jemala za samoumevne in živela v prepričanju, da je to nekaj tako naravnega, da vsi to poznajo. No, izkazalo se je, da temu ni tako. Za nekatere vrste slišanja glasov imajo celo diagnoze. Sama svojima zdravnicama nikoli nisem govorila o svojih glasovih – pa ne da bi se bala diagnoze; ampak zato, ker se mi zdi, da ne bi razumeli; nekako mi delujeta bolj kot vidni tip oseb, ki enostavno ve in čuti, kaj razmišlja, tega pa ne sliši. Norost ne živi v črno-belem svetu. Vsak od nas je vsaj malo nor, vsaj nek del svojega življenja, pa če mu je všeč ali ne. Meni bi bilo brez glasov verjetno dolgčas ... Bi bila, bi obstajala, ampak ne bi zares bila in bila bi daleč od tega, kar sem sedaj in kar še bom. Do sedaj sem bila nosilka kar nekaj družbenih vlog, kar nekaj nazivov in imen ter prenekatere diagnoze. Strokovna jaz to razume, privatna se s tem ne samo ne strinja, pač pa se na te nalepkice, malodane, požvižga. In to z radiem v glavi. Ko se mi zjutraj zatakne nek zoprn komad in se ga do popoldneva ne znebim, ko se mi popeva ... včasih celo naglas. Preden končam pa samo še to – tistim, ki so mi omogočili prostor, čas in moč, da je tale zapis nastal, iskrena hvala.

Pick a disease. Have a diagnose. Have two. My treat. – Izberi si bolezen. Vzemi diagnozo. Vzemi si dve. Jaz častim.


Ekaterina



Objavljeno v: Kralji ulice, št. 109, junij 2015, s. 10.