INOVATIVNI PRISTOPI K PSIHOZAM IN SLIŠANJU GLASOV

Mednarodna mreža Intervoice je v Sarajevu v sodelovanju z domačo organizacijo Metanoia v dneh od 27. 6. do 30. 6. 2015 organizirala delavnice in izobraževanje na temo inovativnih pristopov k psihozam in slišanju glasov. Vodili sta jih v Londonu delujoči Rachel Waddingham in Slobodanka Popović, prva z lastno izkušnjo slišanja glasov, druga pa sistemska družinska terapevtka. Delavnic sta se udeležili dve osebi iz Slovenije, ki spodaj opisujeta svoje vtise.


VTISI Z DELAVNICE

Zaradi spleta okoliščin sem se delavnice udeležila samo drugi dan. Bilo nas je okrog 30 iz Beograda, Sarajeva, Rijeke, Ljubljane in morda še od kod. Tema delavnice je bila pomoč osebam, da najdejo smisel in se prilagodijo ter sodelujejo z zahtevnimi glasovi.

Raziskave potrjujejo, da je slišanje glasov pogostejši pojav, kot bi si mislili. In ni nujno problem sam po sebi. To postane šele, ko so glasovi preintenzivni, jih je preveč in so moteči za funkcioniranje v vsakdanjem življenju. Namenoma sem se izognila pridevniku NORMALNO, ker je veliko vprašanje, v kaj je zamejena normalnost funkcioniranja posameznika, družbe, rase in vseh skupin ljudi, ki postavljajo pravila in jih skušajo vsiliti drugim. Ker vedno škodimo najprej sebi, tudi če kdo misli, da je nad drugimi, je boljši, elita, je upravičen, dela v dobro drugim, ima oblast

Univerzum je pravičen. Življenje na Zemlji pa je vsakršno. Gledano iz perspektive enega življenja tudi kruto in nepravično. Gledano z zornega kota sosledja življenj (v kar verjamejo narodi na Vzhodu) je slika čisto drugačna. In vsakdo je osebno odgovoren za svoja dejanja, če se tega zaveda ali ne. Na koncu dobesedno vsakdo živi najprej sam s sabo (in s svojimi glasovi v glavi).

Delavnico je vodila Rachel Weddingham iz Anglije, še vedno slišalka glasov, pogumna ženska, ki je odgovornost za kvaliteto svojega življenja vzela v svoje roke. Nesebično deli svoje izkušnje in znanje, čeprav ji ni vedno lahko potovati, predavati, pozorno voditi vaje. Sama sem opazila, kako je proti koncu dneva postajala utrujena in je prosila, da je ne sprašujeta dva istočasno, ker se potem zmede. Predstavljajte si: glasovi v glavi, trije prevajalci, ki istočasno govorijo svojim skupinam, da nismo izgubljali časa in še dve istočasni vprašanji … too much celo za genija.

Najprej smo se pogovarjali o različnih prepričanjih. Ima človek pravico do svojih (pa če so še tako čudna) prepričanj? ima. Ampak le do trenutka, ko s svojimi besedami, energijami, dejanji ne škodi sebi ali drugemu. Sledila je vaja, v kateri smo se odločali, kaj je sprejemljivo. In nismo prišli do skupnega imenovalca, ker ga enostavno ni!

Nadaljevali smo z možnimi načini prilagajanja motečim glasovom in čustvom ter obremenjujočim prepričanjem. Najprej je zagotovo potrebno, da jih opazimo in si jih priznamo. Ne iščemo krivde v drugih ljudeh, okoliščinah in ne krivimo niti sebe. Eno: zdaj je tako. Če hočem, to lahko spremenim. Ne moj sosed, zdravnik, dobronamerni svetovalci. JAZ. Morda je minilo veliko časa, kar nisem v stiku s SABO. Morda nisem tega niti opazil. Morda so moji glasovi moji prijatelji, ki mi hočejo sporočiti pomembne stvari, tudi če so strašljivi ali neprijetni.

Spominjam se kitajske pripovedi o mladi ženski, ki je noč za nočjo sanjala, da jo preganja velikanski zmaj. Kakorkoli hitro je bežala, ji je bil za petami. Zbujala se je prestrašena in prepotena. Neke noči, ko ni imel več moči za beg, se je ustavila in obrnila k strašnemu zmaju: »Pa kaj hočeš od mene?« On ji milo, kot mucek, reče: »Ne vem, ti si me ustvarila.« V tem kontekstu nam je Rachel pokazala vajo, v kateri smo poosebili svoj slab občutek, lastnost, ki je ne uspemo spremeniti, čustvo, ki nas muči.

Prva oseba je bila izpraševalec, druga dotični občutek, lastnost ali čustvo. Lastnik tega (občutka, lastnosti ali čustva) je bil tihi opazovalec. Čarovnija vaje je v znanstveno dokazanem dejstvu, da energija ne podlega času in prostoru in je neuničljiva. Lahko pa jo transformiramo. Če so vsi trije prisotni, sproščeni in pozorni, bodo izpraševalcu vprašanja prihajala kar od nekod, »igralcu lastnosti« prav tako odgovori, ki jih niti sam ne razume, toda razumel jih bo lastnik, dobil bo vpogled vase, spoznanja in morda rešitve.

Po istem principu lahko glasove najprej sprejmemo, jih preštejemo, damo vsakemu svoje mesto. Lahko tudi ime, se z njimi pogovorimo in dogovarjamo, vzpostavljamo odnos. Na podporni skupini lahko delamo to vajo in poosebimo glas, ki si ga lastnik izbere in mu tako pomagamo priti do uvidov in spoznanj.

Rachel nam je s Slobodanko še pokazala, kako se vodi varen pogovor z osebo, v katerem ni ocenjevanja, pametnejšega, »jaz vem«; so pa prisotni srce, empatija, ponižnost (o kateri vemo zahodnjaki presneto malo, ali v izkrivljenih pomenih; op. to je moje mnenje). Priznam: za to bo treba še na marsikatero delavnico. Poslovili smo se z objemi hvaležnosti in željo, da se naslednje leto spet srečamo.

M. M.

POROČILO O DELAVNICAH

Delavnice sta vodili Rachel Waddingham in Slobodanka Popović. Obe sta dejavni v mreži Intervoice, ki pristopa k fenomenu slišanja glasov na način, ki uradni psihiatriji ni domač. Z nekaterimi smo se udeleženci delavnic seznanili prvi dan in videli, da imajo vsi podobno začetno točko in željo: glasove razumejo kot realne in povedne za posameznika, ki jih sliši, hkrati pa z njimi želijo vzpostaviti stik in končno nadzor, ki naj bi imel predvsem preventivno funkcijo, da slišalca njegovi glasovi sploh ne preplavijo in povzročijo duševne stiske.

Rachel je pripovedovala svojo zgodbo najprej skozi perspektivo psihiatrije in kako je slednja obravnavala glasove. Ugotovili smo, da glasovi v vseh 26 hospitalizacijah niso imeli pomembnega mesta v obravnavi, ravno obratno pa so imeli za Rachel izjemen pomen, saj se je z njimi morala boriti na vsakdanji ravni. Rachel se je nato srečala z inovativnimi pristopi k fenomenu slišanja glasov, s katerimi si je počasi a uspešno pomagala pri dobivanju nadzora nad lastnimi glasovi. Zdaj, veliko let po začetku »dela na glasovih«, jih je zmožna prešteti, jim določiti spol, karakter, se po potrebi z njimi tudi pogovoriti, … Danes lahko z njimi živi in rada poudari, da živeti z glasovi pomeni najprej vzpostaviti odnos z njimi. Pri njeni poti pa so ji pomagali intervjuji z ljudmi, ki so jo poslušali in ji pomagali osmisliti njene izkušnje. Udeleževala se je tudi skupin za ljudi z glasovi, kjer so delili izkušnje svojega razumevanja glasov in svoje strategije spoprijemanja/življenja z njimi. Poudarila je, da so ji

predvsem skupine odločno pomagale, saj je videla, da ni edina, ki sliši glasove, hkrati pa je lahko izvedela mnogo zanimivih načinov, ki jih uporabljajo drugi ljudje, da si pomagajo pri življenju z glasovi. Ali kot je poudarila: »Na skupinah sem začela verjeti, da imam poleg diagnoze tudi zgodbo.« Ko pa imaš enkrat zgodbo, pa si ti tisti, ki jo govori, postavlja pomene svojim izkušnjam, s tem pa dobivaš aktivno vlogo pri reševanju svojih stisk.

Po koncu delavnic lahko strnem, da je bilo največje spoznanje in navdušenje nad delavnicami in predstavljenim pristopom predvsem slednje: pristop »slišanja glasov« je lahko po načinu svojega delovanja zgled za širšo družbo, saj skuša posamezniku v duševni stiski zaradi izkušnje slišanja glasov pomagati predvsem s tem, da mu daje moč in skupaj z njim išče veščine, da se z glasovi spopada sam. Namesto da obljublja čudežno tabletko, univerzalno pomoč, poudarja posameznikovo avtonomijo pri lajšanju svojih tegob, in mu, ko mu pomaga pri spoprijemanju z glasovi, predvsem prisluhne in izkušnjo glasov, čeprav morda nenavadno, pripoznava kot resnično za slišalca. Prav avtonomija, ki jo ima slišalec – tudi v procesu pomoči – je po mojem mnenju ključna stvar za ustvarjanje nove, bolj funkcionalne družbe.

Zadnji dan srečanja je potekala promocija in otvoritev skupne domače strani Balkanske mreže slišanja glasov, v kateri sodeluje tudi Slovenija: http://nasglas.org/.

Z mesecem septembrom bomo tudi v Ljubljani začeli s skupinami za ljudi z izkušnjo slišanja glasov in se tako aktivno priključili mreži Intervoice. Začela naj bi se jeseni in njeno članstvo nikakor še ni določeno ali zaprto. Zato vse, ki bi vas zanimala vključitev v tako skupino, predlagamo, da nam pišete na slisanjeglasov@gmail.com ali na poštni naslov Kralji ulice, Pražakova 6, 1000 Ljubljana. Lahko vam pošljemo več informacij, odgovorimo na kako vaše vprašanje ali pa vas obvestimo o začetku dela te skupine, če boste izrazili tako željo.

Juš Škraban


Objavljeno v: Kralji ulice, št. 112, september 2015, s. 8-9.