POGOVOR Z MINO ALEKSIC, PREDSEDNICO BEOGRAJSKEGA DRUŠTVA PROSTOR

POGOVOR Z MINO ALEKSIC, PREDSEDNICO BEOGRAJSKEGA DRUŠTVA PROSTOR

Bojan: Mina, kdo si ti? Kakšno bitje si ti?

Mina: Ha, ha, jaz sem Mina, neuradno pa me kličejo Paja. V resnici sem gozdna vila …, no, to bi rada bila. Po poklicu sem slikarka in »art terapevtka«, v septembru končujem šolo art terapije v Italiji. Ustanovili smo društvo Prostor, ker smo hoteli izvajati kreativne delavnice z ljudmi, ki težko komunicirajo s seboj in z okolico, pa tudi z malimi otroki, ki jim je umetnost blizu. Najprej smo delali z ženskami, ki so bile žrtve trgovine z ljudmi ali nasilja v družini, potem smo delali z malimi otroki Romi, ki živijo na ulici, potem pa smo končali na psihiatriji. Tam smo videli, da uporabniki psihiatrije nimajo na voljo nobenih programov, da se tam stvari dogajajo povsem staromodno, da gre za veliko stopnjo institucionalizacije, da jih držijo pod ključem. Najprej smo izvajali delavnice z njimi v bolnici, kasneje pa smo dobili občinske prostore in smo svoje dejavnosti preselili v skupnost. Zdaj delamo tako, da te ljudi potegnemo iz bolnice, da pridejo k nam v skupnost in da tu vzpostavijo odnose z ljudmi, ki živijo zunaj. Že ves čas delamo v sodelovanju z uporabniki, ki so člani drugega društva Duša (Udruženje korisnika psihijatrijskih usluga DUŠA), teh je okrog 70, oni so naši stalni partnerji. Na delavnicah rišemo in izdelujemo predmete, ki jih potem nosimo na različna mesta, kjer se prodajajo. Delamo na tem, da bi jih njihovi avtorji sami prodajali in si tako pridobivali različne socialne veščine in seveda kaj zaslužili. Ves zaslužek ostane njim.

Kakšen pa je trg za take stvari? Se ti izdelki dejansko lahko prodajajo?

Ja, se prodajajo, ker to prodajamo na nekih lokacijah, ki so, da tako rečem – »urbane«. Tam so ljudje, ki so temu naklonjeni, ali so umetniki ali pa ljudje iz nevladnega sektorja. Oni prepoznavajo pomen našega dela, poleg tega pa so ti izdelki kvalitetni in vredni. Gre za uporabne predmete, kot so majice ali skodelice, tako da se prodajajo dobro. Uporabniki so zadovoljni, ko na primer nekdo zasluži 1000 din … juhu!

Zdaj pa je društvo Prostor postalo eden od dveh soorganizatorjev te delavnice v Sarajevu o slišanju glasov (Hearing voices), na kateri se ravnokar nahajamo. S tem ste presegli okvire art terapije. Kaj je pripeljalo do tega?

Ha ha, ne vem, to se tudi jaz sprašujem. To se je zgodilo zato, ker smo spoznali, da smo že davno šli naprej od art terapije, da nismo več samo art terapevti. Jaz se z ljudmi vsakodnevno slišim, pomagam jim pri različnih stvareh, gremo skupaj v banko, organiziramo športne dneve, družimo se, in spoznala sem, da je moj cilj, da najdem nekaj, kar bi ljudem lahko pomagalo. Ker do zdaj je bilo lahko tako, da so prišli na kreativne delavnice in tam slikali, to je bilo super, potem pa so šli domov in se tam lahko le še najedli svojih zdravil in to je bilo vse. Da gredo spat in se naslednji dan morda spet prisilijo, da pridejo na naše delavnice. Če pa bi jim lahko ponudila delavnice slišanja glasov, kar bi bilo za naše okolje povsem revolucionarno, ker je pri nas vse osnovano samo na jemanju zdravil, bi jim lahko dala nekaj, s čimer bi si lahko sami pomagali in bi v teh samopomočnih skupinah lahko izmenjevali svoje izkušnje. Ker na delavnicah art terapije se ne ukvarjajo s svojimi glasovi in simptomi, ampak tam v glavnem bežijo od vsega tega. Nekateri tam slikajo lepe slike, drugi temačne, vsak ima svoj trip, a tam se nikoli nismo ukvarjali s tem, kakšni so njihovi glasovi, kakšne imajo vizije, kakšna prepričanja … Tega nismo delali, ker sem se tudi jaz tega bala, ker nisem za to usposobljena, zdaj pa upam, da bi z delavnicami slišanja glasov ljudje dobili neko orodje, da bi se lahko s tem ukvarjali.

Ali to pomeni, da je bila art terapija, ki si se je učila, usmerjena samo na ustvarjanje, ne pa na odpiranje še drugih psihosocialnih tem?

Obstajajo različni pristopi. Usposabljali so nas za individualno delo, kjer se ukvarjaš s simboliko v delih in z načini dela; jaz pa vem, da je ljudem, ki so šli skozi sistem psihiatrije, povsem odveč, da se z njimi pogovarjaš tako, na psihološki način, kaj kaka stvar v njihovem delu pomeni ali prikazuje. Zato se trudim, da z njimi delam tisto, kar si želijo in jim je všeč in kar jim polepša vsakdan. Prihajamo pa do tega, da če se ne soočimo s pravim problemom, ni napredka. Tako da se trudimo najti način, da bi se v zaščitenem in varnem okolju vseeno soočili s svojimi težavami. In še nekaj. Mene so učili klasične art terapije, torej dela z glasbo, likovnim ustvarjanjem, dramo itd. Jaz pa se želim ukvarjati z art terapijo, ki je usmerjena tudi v socialno akcijo, to je z art terapijo kot socialno akcijo. Pri delu z Romi in ženskami sem se naučila, da se v umetniškem ustvarjanju srečajo in ukvarjajo sami s seboj, a ko se informacije o tem razširijo in začnejo spreminjati skupnost in družbo, se zgodi ta socialna akcija. Tako da se ne da ločiti enega od drugega. A ta socialna akcija je meni glavni cilj dela.

Kje pa vidiš elemente socialne akcije pri samopomočnih skupinah za slišanje glasov?

Običajno se izvedejo javne kampanje o pristopu k slišanju glasov, da bi se v javnosti spremenil način dojemanja ljudi, ki slišijo glasove. Najpomembneje je, da se spremeni pogled na to pri družini in pri medicinskem osebju. Najbolj pomembno je, da človek dobi podporo, da se lahko aktivno ukvarja s seboj, ker je bil doslej popolnoma zavržen in odrinjen. Tako da je ta podpora potrebna, da bi skupine za slišanje glasov sploh lahko delovale. Ker sicer bi človek lahko hodil na skupino in se ukvarjal s svojimi glasovi, potem pa bi prišel domov, kjer bi mu rekli, da to ni dobro, ali pa k psihiatru, ki bi mu rekel, da to pomeni, da se mu stanje slabša. Cilj je torej, da se zgodi vzporedna sprememba, da človeka drugi ne bi sabotirali.

Kako pa je nastalo društvo Duša?

To se je zgodilo leta 2009 na pobudo nekega dolgoletnega pacienta psihiatrične bolnice, nekega profesorja psihologije in predsednika mednarodne mreže za pomoč (IAN). Imeli so idejo, da naj nastane društvo, ki bi ga vodili sami uporabniki psihiatričnih služb. V začetku so zaradi izredne stigmatiziranosti psihiatričnih bolnikov nasploh imeli težave pri pridobivanju sredstev in projektov, zdaj pa s pomočjo partnerskih organizacij počasi napredujejo. Mi vse projekte pripravljamo in prijavljamo skupaj z njimi. Ker smo itak vse delali v partnerstvu in je veliko njihovih članov prihajalo na naše delavnice, mnogi pa so zainteresirani za sodelovanje na teh skupinah za slišanje glasov in bi se želeli usposabljati za to.

Kako ste financirani?

S tem je slabo. Stalno pritiskamo in se potegujemo za kake male donacije ali projekte. A vseeno smo lansko leto bili brez vsakih sredstev in smo vse delali prostovoljno oz. neplačano ... in komaj preživeli. Letos pa smo nekaj dobili od norveške ambasade. Zdaj pa se je v Srbiji začela reforma duševnega zdravja in so se zato donatorji za to temo malo bolj odprli. Z Mino sva se nato pogovarjala še o sodelovanju med našim društvom Kralji ulice in društvom Prostor. Dogovorila sva se, da bi morda kak njihov umetnik objavljal svoja dela (verjetno stripe) v Kraljih ulice in da razmišljamo o še drugih oblikah izmenjav in sodelovanja, ne nazadnje tudi pri delavnicah slišanja glasov.


Bojan Dekleva



Objavljeno v: Kralji ulice, št. 103, december 2014, s. 6-7.